Smrt Dušana Konde, dolgoletnega športnega delavca, nekdanjega predsednika Kajak kanu kluba Nivo Celje in prejemnika naziva Naj Celjan 2024, je v slovenski javnosti odprla precej več vprašanj, kot jih je zaprla. Ne le o politični aferi, ki je njegovo ime v zadnjih tednih potisnila v nacionalne medije, temveč tudi o tem, kako hitro lahko družbena omrežja in politični obračuni človeka spremenijo v tarčo javnega linča.
Konda je bil desetletja prepoznaven predvsem v športnih krogih. Bil je eden ključnih ljudi pri razvoju celjskega kajakaštva in gonilna sila projekta Špica, kjer je nastajal sodoben kajakaški center. Številni Celjani ga opisujejo kot človeka, ki je velik del svojega življenja podredil športu, mladim in lokalni skupnosti.
Širša slovenska javnost pa ga je spoznala šele pred nekaj tedni, ko se je njegovo ime pojavilo v zgodbi o domnevnem prepričevanju poslancev stranke Resnica k prestopu v tabor Gibanja Svoboda.
Konda: “To je popolna laž”
Potem ko je poslanec Aleksander Štorek javno spregovoril o domnevnih poskusih političnega prepričevanja, se je v zgodbi znašel tudi Konda. Njegovo ime je hitro zaokrožilo po družbenih omrežjih in medijih.
Toda Konda je na obtožbe odgovoril javno in brez zadržkov.
V zapisu na družbenem omrežju Facebook je poudaril, da so navedbe o ponujanju denarja, hiš in avtomobilov “čista izmišljotina in popolna laž”. Priznal je, da se je s Štorekom srečeval, vendar je pojasnil, da je šlo za prizadevanja za razvoj kajakaškega centra in nove proge na Savinji.
“To, kar naj bi se zgodilo v sredini aprila, je totalna laž in blatenje mojega imena,” je zapisal.
Ob tem je poudaril, da je v življenju že prestal številne težke preizkušnje. Spomnil je na bolezen v mladosti in na požar, v katerem so pred leti izgubili praktično vse.
“Preživel sem težke stvari in tudi sedaj bom,” je zapisal.
Njegov zapis se danes bere povsem drugače.
Po smrti val žalovanja …
Po novici o njegovi smrti so se družbena omrežja hitro napolnila z zapisi ljudi, ki so ga poznali osebno.
Mnogi niso govorili o politiki. Govorili so o človeku.
O človeku, ki je pomagal graditi športno infrastrukturo. O človeku, ki je gostil dogodke in odpiral vrata številnim pobudam. O človeku, ki je po mnenju prijateljev pogosto skrbel za druge bolj kot zase.
Zdenka Čemažar je v enem od zapisov opisala njegove zadnje tedne in zapisala, da jo je vedno znova navduševala njegova predanost projektom in skupnosti.
“Naj dušica mirno pluje dalje,” je zapisala.
Podobno čustven je bil zapis Aleksandre Popović, ki se je vprašala, zakaj ljudje tako hitro obsojajo brez dokazov in brez zavedanja, kakšne posledice lahko imajo njihove besede.
Tovrstnih odzivov je bilo veliko. Skupna jim je bila ena stvar – govorili so o človeku, ki so ga poznali.
… in val političnega obračunavanja
Toda vsi odzivi niso bili takšni.
Čeprav je bila novica o smrti stara le nekaj ur, so se začele pojavljati objave, ki niso izražale sožalja ali spoštovanja do pokojnega, temveč so nadaljevale politični obračun.
Nekateri uporabniki družbenih omrežij so tudi po smrti ponavljali očitke o domnevnem lobiranju in političnih pritiskih.
Pojavljali so se zapisi v slogu: “To je tisti gospod, ki je lobiral pri poslancu Resnice za prestop. Le kaj vse bo odnesel v grob?”
Še bolj pretresljivi so bili komentarji pod posameznimi objavami, kjer so nekateri smrt človeka pospremili z besedami, da gre za “čiščenje” in da “ni nobene škode”.
Takšni komentarji so sprožili ogorčenje tudi med ljudmi, ki sicer niso politično povezani z nobeno stranjo.
Vprašanje namreč ni več, kdo podpira katero politično opcijo.
Vprašanje je, kako globoko lahko politika poseže v osnovno človečnost.
Ko politični nasprotnik ni več človek
Smrt Dušana Konde je razkrila pojav, ki ga v slovenskem prostoru opažamo že dlje časa. Politični nasprotnik ni več nekdo, s katerim se ne strinjamo. Vedno pogosteje postane nekdo, ki ga je treba javno diskreditirati, osramotiti in razčlovečiti.
V takšnem okolju ni več pomembno, kaj je človek naredil v življenju. Niso več pomembna desetletja dela, prostovoljstva ali prispevka skupnosti.
Pomembno postane le, na kateri strani političnega bojišča ga kdo postavi.
Prav zato je toliko ljudi ob smrti Dušana Konde opozarjalo na nevarnost spletnih linčev in na dejstvo, da za vsakim imenom stoji človek s svojo družino, prijatelji in življenjsko zgodbo.
Kaj ostane po vseh objavah?
Ne glede na politične interpretacije ostaja dejstvo, da je za Dušanom Kondo ostala skupnost ljudi, ki ga je spoštovala in cenila. Ostali so projekti, ki jih je pomagal ustvarjati, in ljudje, ki danes govorijo o njegovi predanosti športu in Celju.
Ostali pa bodo tudi zapisi na družbenih omrežjih.
Nekateri kot dokaz spoštovanja in hvaležnosti.
Drugi kot opomin, kako hitro lahko politična strast izbriše mejo med kritiko in popolno izgubo sočutja.
In morda je prav to najtežja dediščina te zgodbe: spoznanje, da v času družbenih omrežij človek včasih ne izgubi dostojanstva šele za časa življenja, ampak ga lahko izgublja celo po smrti.
Uredništvo svojcem, prijateljem, sodelavcem in vsem, ki jih je smrt Dušana Konde prizadela, izreka iskreno sožalje.
Spletno uredništvo
