V Sloveniji se število prijav spolnega nasilja povečuje, vendar pa večina žrtev nikoli ne dočaka sodbe. Podatki policije razkrivajo, da se je število obravnavanih kaznivih dejanj spolnega nasilja povečalo z 43 v letu 2021 na 92 v letih 2024 in 2025. Kljub temu pa so kazni pogosto na najnižji meji, kar mnoge žrtve odvrne od prijave.
Strokovnjaki opozarjajo, da so storilci pogosto premalo kaznovani, postopki pa trajajo predolgo, kar pomeni, da ostaja veliko primerov skritih pred javnostjo.
Porast prijav ne nujno pomeni povečanje nasilja. Število prijav se je povečalo z 43 na 92 primerov po spremembi kazenskega zakonika leta 2021, ki je bolj jasno opredelil spolno nasilje kot vsako dejanje brez privolitve. Zakon zdaj prepoznava tudi situacije, kjer žrtev zaradi strahu ali šoka ne reagira, storilec pa to izkoristi. Policija ocenjuje, da so te spremembe žrtvam olajšale prepoznavanje nasilja in jih spodbudile k prijavi. Vendar sprememba zakonodaje ni bistveno vplivala na delo policije, ki še vedno sprejema prijave, ščiti žrtve in zbira dokaze. Več primerov zdaj pride do te točke, ko se znajdejo pri organih pregona.
Nevidno nasilje
Večina spolnega nasilja še vedno ostaja skrita. Po podatkih nevladnih organizacij, ki delajo z žrtvami, je dejansko število primerov precej višje od uradnih statistik. Ocenjujejo, da se prijavi manj kot deset odstotkov primerov. Razlogi za neprijavljanje so kompleksni; mnoge žrtve se težko soočijo z dogodki, še posebej v odnosih, kjer so prisotni tudi drugi vidiki nasilja. Družbeni odnos do žrtev je lahko odvračilen, saj se pogosto krivda nalaga na žrtve, ki se sprašujejo, ali so ravnale pravilno.
Tudi ko žrtev prijavi nasilje, to še ne pomeni, da bo storilec kaznovan. Podatki Vrhovnega državnega tožilstva kažejo, da je bila v letu 2025 od 659 kazenskih ovadb za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost kar 250 zavrženih. Do obtožnice je prišlo v 346 primerih, obsodba pa je bila izrečena v le 144 primerih. Dokazna problematika je pogosto razlog za zavrženje primerov, saj spolna kazniva dejanja ponavadi nimajo prič, dokazovanje pa temelji na izpovedih žrtve in obdolženca.
Zakaj primeri pogosto padejo
Postopki na področju spolnega nasilja so med najzahtevnejšimi, saj vključujejo pravna vprašanja, preplet dokazov in psihološke okoliščine. Zagovorniki obdolžencev morajo aktivno izpodbijati dokaze, kar pogosto pomeni dodaten pritisk na žrtev. Pooblaščenci oškodovancev opozarjajo na dolgotrajnost postopkov in potrebo po ponovnem odpiranju travmatičnih dogodkov v civilnih postopkih za odškodnino.
Kljub temu da kazenski zakonik predvideva stroge kazni za spolna kazniva dejanja, so dejanske kazni pogosto nižje. Vrhovno državno tožilstvo pojasnjuje, da se kazni večinoma gibljejo v spodnjem delu zakonsko predpisanih okvirjev, strožje kazni pa so redkejše. Ta razlika med zakonodajo in prakso odpira vprašanja o učinkovitosti kaznovalne politike.
Iskanje ravnotežja med pravicami in zaščito
Sistem obravnave spolnega nasilja mora zaščititi žrtev, ji omogočiti varno pričanje ter preprečiti dodatno travmatizacijo. Hkrati pa mora zagotoviti pravice obdolženca, vključno z domnevo nedolžnosti. Odvetniška zbornica opozarja na potrebo po izboljšavah, predvsem pri hitrejšem vodenju postopkov in učinkovitejšem odločanju o odškodninah.
V zadnjih letih so bile uvedene nekatere izboljšave, kot so specializirane oblike zaslišanja, ki omogočajo bolj zaščiteno okolje za mladoletne žrtve. Sicer pa na institucionalni ravni še vedno obstajajo težave, predvsem pri prepoznavanju spolnega nasilja nad otroki. Kljub povečanju prijav večina primerov ostaja neprijavljenih, tisti, ki pridejo do policije, pa se pogosto ustavijo na tožilstvu zaradi pomanjkanja dokazov. Spolno nasilje ostaja področje, kjer zakonodajne spremembe še niso v celoti prepletene s prakso.
Spletno uredništvo
