V okrožju Fairfax v ameriški zvezni državi Virginija je Brendan Banfield bil spoznan za krivega dvojnega umora na podlagi obtožb, ki so ga povezale z načrtovanim umorom svoje žene Christine Banfield in nič hudega slutečega Josepha Ryana. Slednji je bil zvabljen na družinski dom pod pretvezo lažne identitete in bil tam brutalno ubit.
Kazenski pregon ga je obtožil tudi dodatnih dejanj, povezanih z uporabo strelnega orožja in ogrožanjem otroka, ki je bil v času zločina prisoten v hiši. Izrek kazni je predviden za maj, pri čemer se Banfield sooča z možnostjo dosmrtnega zapora brez možnosti pogojnega izpusta.
Prevara z lažnim profilom
Banfield je skrbno načrtoval svoj zločin tako, da je ustvaril lažni spletni profil v imenu svoje žene. S tem profilom je prek specializirane spletne platforme stopil v stik z Josephom Ryanom, ki ni imel nobene povezave z družino Banfield. Pod pretvezo dogovora za intimno srečanje je Banfield zvabil Ryana na svoj dom, kjer ga je ustrelil. Christine Banfield je bila medtem v spalnici večkrat zabodena. Tožilstvo je trdilo, da je Banfield prizorišče zločina priredil, da bi ustvaril videz nasilnega napada in posledične samoobrambe.
Motivacija in vloga varuške
Osrednji element tožilstva je bilo pričanje družinske varuške Juliane Peres Magalhães, s katero je imel Banfield afero. Juliana je priznala krivdo za uboj iz malomarnosti v zameno za milejšo kazen in podrobno opisala načrtovanje umora. Po njenih besedah se je Banfield že mesece pred zločinom izogibal razvezi zaradi finančnih in skrbniških posledic ter izražal željo, da se žene “znebi”. Njeno pričanje je bilo ključno za razumevanje dogodkov, čeprav je obramba poskušala omajati njeno verodostojnost zaradi njenega sodelovanja s tožilstvom.
Tožilstvo je svojo obtožbo podkrepilo z digitalnimi in forenzičnimi dokazi, vključno z analizami spletne komunikacije in časovno usklajenostjo dogodkov. Obramba je nasprotno trdila, da ni neposrednih dokazov, ki bi Banfielda povezovali z umorom, in poudarila možnost napačne interpretacije digitalnih sledi. Obtoženi je pričal, da ni imel načrta umora in je dogodek opisal kot nenaden napad, na katerega je poskušal odgovoriti z zaščito svoje žene.
Porota verjame v načrtovan umor
Porota je po dolgotrajnem sojenju presodila, da zbrani dokazi nesporno potrjujejo načrtovanje in izvedbo umora. V ločenem postopku je bila Julianina vloga v umoru priznana kot vitalna za izpeljavo zločina, zaradi česar je bila obsojena na deset let zaporne kazni, kar je najvišja možna kazen za njeno dejanje. Sodišče je ob izreku kazni poudarilo, da je njeno sodelovanje pomembno prispevalo k razjasnitvi primera, kljub njeni krivdi.
Spletno uredništvo
