Sončni torek med počitnicami se je za 14-letnega Urbana začel kot vsak drug dan, vendar se je končal z nepričakovano tragedijo, ki je zaznamovala njegovo družino in prijatelje. Napačno izveden trening je mlademu športniku, ki je bil strasten kajakaš, hribolazec, tabornik in kolesar, odvzel vse njegove sanje in cilje.
Urbanova mama, Polona Franko, opisuje bolečino, ki jo je družina doživela: “Nihče izmed nas ni več enak, taka tragedija postane del tebe.”
Urban je v življenju počel mnogo stvari. Bil je član Pogi Tima, zato je slovenski kolesar Tadej Pogačar v njegov spomin nosil črni trak na dirki po Italiji. Urban je bil vedno nasmejan, radoveden, oboževal je knjige in sanjal o tem, da bi postal znanstvenik. Njegova mama dodaja, da je za Tadejev četrti rojstni dan ustvaril pravo dinoenciklopedijo, saj je bil velik ljubitelj knjig. “Smo izdali to knjigo, ker je bil knjižni molj. In se mi je zdelo lepo, da ni samo na Žalah, ampak da je dejansko doma tudi v NUK,” pravi Polona.
Pogumna odločitev za darovanje
Urbanova zapuščina pa je še bolj srčna. Na dan, ko so se od Urbana poslavljali v bolnišnici, je njegov brat Tadej pokazal izjemno moč in pogum ter vsem jasno povedal, da bi Urban želel postati darovalec organov. “Urban mi je to večkrat povedal med našimi pogovori pred spanjem,” je dejal Tadej. Družina je sledila njegovi želji in z darovanjem Urbanovih pljuč, jeter in ledvic rešila tri življenja v Sloveniji, Hrvaški, Avstriji in Nemčiji.
Pogovori o smrti, zlasti otrok, in o darovanju organov so še vedno tabu tema. Direktor zavoda Slovenija-transplant, Andrej Gadžijev, pojasnjuje, da starši pogosto dvomijo, ali je bilo v medicini storjeno vse, da bi rešili otrokovo življenje. Prav tako jih skrbijo postopki darovanja in spoštljiva obravnava telesa. Gadžijev miri te skrbi in pojasnjuje, da je darovanje organov plemenito dejanje, ki rešuje življenja.
Urbanova zapuščina
Polona Franko poudarja, da ne želi promovirati darovanja organov, saj naj bi to ostala intimna odločitev posameznika. Vseeno pa želi ozaveščati ljudi o pomembnosti opredelitve v registru, kar lahko razbremeni svojce v težkih trenutkih. “Si še danes ne predstavljam, če bi bila z Rokom v šoku in bolečini, kakršni sva bila, se sposobna takrat tako odločiti brez Tadejeve pomoči,” priznava.
Po zakonodaji se lahko pri nas vsakdo samostojno vpiše v register darovalcev organov s 15 leti, če je opravilno sposoben. Konec lanskega leta je bilo na čakalnem seznamu za presaditev organov okoli 250 ljudi, od tega letno približno od 5 do 10 otrok. Iskanje ustreznih darovalcev za otroke je še posebej velik izziv.
Polona Franko ugotavlja, da so ji v oporo topli odnosi z drugimi žalujočimi starši in zgodbe prejemnikov organov, ki jih je spoznala. “Njihova hvaležnost in njihovo sočutje je tisto, kar ti daje potrditev, da je bila odločitev pravilna,” dodaja.
Na koncu Polona poziva, naj svojo odločitev o darovanju iskreno zaupamo najdražjim, saj je ob slovesu mnogo lažje slediti želji svojca kot prevzeti polno odgovornost glede darovanja.
Spletno uredništvo
