V zadnjih desetih letih se je število odločb za otroke s posebnimi potrebami v Sloveniji potrojilo, kar odpira pomembna vprašanja o podpori in prilagoditvah, ki jih ti otroci potrebujejo. Odločbe, ki jih izdaja Zavod za šolstvo, omogočajo prilagoditve pri šolskih obveznostih, kar pa hkrati prinaša izzive tako za starše kot za izobraževalni sistem.
Gaja, zdaj gimnazijka četrtega letnika, je svojo dolgo pot do diagnoze disleksije začela že v osnovni šoli. Njena mama Janja se spominja, kako težko je bilo opazovati Gajine stiske, saj je bila njihova družina že seznanjena s težavami, ki jih prinaša disleksija. Gaja je zamenjala šolo, kjer je našla razumevajočo učiteljico in kasneje prejela odločbo, ki ji je omogočila prilagoditve pri testih.
Gaja: “Lahko imam več časa na testih, natisnjeno je z večjim razmakom in na vijoličnem papirju. To je samo toliko, da si malo bolj lahko enakovreden ostalim.”
Podobne izkušnje je imela tudi družina Matevža, ki se je že v vrtcu soočala z opozorili na možnost ADHD. Postopek za pridobitev odločbe je trajal več let, kar je družini prineslo veliko stresa. Mama Andreja Šinkovec poudarja, da je bila odločba kljub vsemu veliko olajšanje.
Andreja: “Malo drugače gledajo na Matevža, ko pride do težav. In kaj sporoča drugim staršem? V prvi vrsti, da se borijo za svojega otroka.”
Podatki kažejo, da ima skoraj polovica dijakov s posebnimi potrebami primanjkljaje na posameznih področjih učenja, med katere spadajo disleksija, diskalkulija in ADHD. V osnovnih šolah sodi v to skupino več kot šest tisoč otrok. Druga največja skupina so otroci z več motnjami hkrati, ki potrebujejo več prilagoditev in strokovne podpore.
Strokovna mnenja in izzivi
Klinična psihologinja in direktorica Svetovalnega centra v Ljubljani, dr. Mateja Hudoklin, opozarja na kompleksnost primerov, s katerimi se srečujejo. Učne težave so pogosto simptom širših stisk, kot so čustvene težave ali družinske razmere. Poudarja potrebo po celostni oceni funkcioniranja otrok.
Dr. Hudoklin: “Učne težave so vedno simptom, se pravi znak nekega dogajanja, ki ima lahko zelo različne izvore.”
Specialni pedagog dr. Marko Kalan dodaja, da odločba ni privilegij, ampak nujen pripomoček za otroke s posebnimi potrebami. Pravi, da pomoč ni vedno zagotovljena pravočasno, kar lahko vpliva na samozavest otrok.
Porast števila odločb in razlogi
Dr. Natalija Vovk-Ornik iz Zavoda za šolstvo potrjuje, da število zahtevkov za usmerjanje narašča. Med razlogi so boljša prepoznava potreb otrok, razvoj diagnostike in različne pravice, ki jih prinaša status otroka s posebnimi potrebami. Priznava, da postajajo primeri vse bolj zahtevni, kar zahteva čas in strokovno odločitev.
Dr. Vovk-Ornik: “O izkoriščanju statusa otroka s posebnimi potrebami bi težko govorili. Zaznavamo pa porast števila vlog, recimo ob spremembi ravni, lahko je tudi iz vrtca v osnovno šolo.”
Matic Novak, ki ozavešča o ADHD-ju, opozarja na nevarnosti neprepoznanih motenj pozornosti, ki lahko vodijo v resne težave, kot so tesnoba in depresija. Poudarja, kako pomembno je, da se otroci obravnavajo pravočasno, saj lahko dolge čakalne dobe povzročijo nepopravljivo škodo.
Matic Novak: “Starši so v veliki stiski, čakalne dobe na obravnave so dolge okoli dve leti. In vmes se lahko otroku povzroči velika škoda, sploh če ni posluha na šoli.”
Izkušnje staršev in strokovnjakov kažejo, da je sistem za obravnavo otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji še vedno v fazi razvoja. Kljub številnim izzivom pa je jasno, da prilagoditve in podpora lahko bistveno izboljšajo kakovost življenja teh otrok in njihovih družin.
Spletno uredništvo
